Zakaj najraje potujem sama?

Bangkok, Tajska

"Si kdaj osamljena?" me vpraša Indonezijec Popeye, ko na Gili Airu pijeva popoldansko kavo.

"Nope. Ti?"

"Včasih."

"Si že kdaj bil osamljen v prostoru, polnem ljudi?"

"Prevečkrat. Ti?

"Včasih. Mislim, da je najprej odvisno od tega, kako udobno ti je v družbi s samim seboj."

"Ti je udobno?"

"Vsak dan bolj."

Ubud, Bali, Indonezija

Pred nekaj leti se mi je samo misel na to, da bi šla v središču Ljubljane sama v Mačka na kavo, zdela malo smešna. Kako beden moraš biti, da nihče noče s teboj na kavo? Narobe. Kakšen kralj moraš biti, da ne zavrtiš telefona, na kavo raje povabiš samega sebe in se imaš fino? Velik kralj. Kraljica, pardon. In zakaj ne bi šla še sama na kosilo? In na izlet. Kaj pa mogoče na malo daljše potovanje? Ja!

Ampak, zakaj? Ker je osvobajajoče. Ker delaš, kar hočeš, kadar hočeš, kolikor hočeš. Ker nikogar ni treba vprašat za mnenje. Ker se ni treba prilagajat. Nikomur. Ker si končno vzameš čas zase. Razmišljaš. Ampak ne preveč. Ravno prav. Da popredalčkaš stvari, ki so vmes popadale na čudna mesta.

Halong Bay, Vietnam

Brez kompromisov

Pot načrtuješ po svojem bucket listu. Ni ti treba v muzej siamskih mačk, ker ti pač dol visi zanje. In nihče te ne preganja, ko že 15 minut fotografiraš eno rakovico. In ješ, ko si lačen. Ni ti treba na tri ure iskat veganske restavracije. Nihče ne jamra, ko dobi žulj. Ne gledaš zoprne face tvoje najboljše prijateljice od doma, potem ko že 14 ur sedita na smrdljivem avtobusu. In nihče ne joka, da ima pretežek backpack. Spiš, do kadar hočeš. Nimaš slabe vesti, ko te nekdo čaka. Nihče te ne čaka. In ne obolevaš, ker tebi ni treba čakat nikogar. Ko se ti kakšen dan ne ljubi raziskovat, obsediš na bambusovi terasi, piješ mangov smuti in gledaš v riževa polja. Nihče te ne obsoja, da je šel dan v nič. In roko na srce, niti slučajno ni šel v nič!

Railay Beach, Tajska

Brez nepotrebne drame

V zadnjih štirih mesecih se nisem skregala z nikomer. Niti malo. Niti na hitro. Niti za hec. Nihče mi ni šel na živce. Vsaj ne za več kot pet minut. Če ti gre kdo od novih znancev na živce, se ga preprosto znebiš. Družiš se z ljudmi, ki te polnijo s pozitivno energijo. S takšnimi, od katerih se lahko kaj naučiš. Z vsemi ostalimi se ti ni treba. Nikoli.

Za božanje samozavesti

Neko posebno zadoščenje je v tem, ko ti v prvo uspe najti kraj, kamor si bil namenjen. In veliko slajše je, ko se ob tem potrkaš po prsih in si zašepetaš: "Sem ti rekla, da nama bo ratal." In kar malo si ponosen nase, ko ne zamudiš niti enega od trinajstih letov. In da ti je vedno uspelo priti na pravo letališče. In to na pravi datum! 

Postaneš bolj iznajdljiv. Bolj samozavesten. Odločen. In odprt. Bolj poslušaš. Vpijaš. In daješ. Kiksi te izučijo in utrdijo. Fino se ti zdi. Odraščaš. Ampak ne preveč. Ker to ne bi bilo več tako zabavno.

Postaneš srečen. In upaš, da ta občutek nikoli ne mine.

Gili Trawangan, Indonezija

Kup novih prijateljev (če jih želiš)

Ko rečem, da sem potovala sama, pravzaprav lažem. Zares sama sem bila vse skupaj morda kakšen teden. Pa še to samo zato, ker sem želela malo miru. Spoznavanje novih ljudi je najlažje, ko si sam. Najprej zato, ker si bolj pozoren nanje. Ker nihče ne krade tvoje pozornosti in pogleda. In nova poznanstva so le en nasmeh in malo daljši eye contact stran. Poleg tega si kot solo popotnik bolj dostopen. Resno, bi prej pristopili paru, ki se smeji internim foram ali nekomu, ki sam občuduje ukrivljeno palmo? Morda se mi le dozdeva, ampak tudi vozniki, natakarji in receptorji so do solo popotnikov veliko bolj prijazni. Morda se jim smilimo, češ, poglej jo, nihče noče z njo v svet :). Dokler zato dobim gratis puding, me ne gane.

In še vedno težko verjamem, koliko sorodnih duš sem spoznala na drugem koncu sveta. In koliko jih še bom. Z nekaterimi sem preživela le kakšen dan ali dva, dokler se naše poti niso ločile. Z drugimi tudi po tri tedne. Nekateri so svojo pot prilagodili moji, da smo se lahko še malo družili. Z drugimi sem se srečala po dveh mesecih v kakšni drugi državi. In s številnimi se bom srečala še kdaj. Nekje. Nekoč.

Pai, Tajska

Za notranjo rast

Ma, vem, kako zlajnano se to sliši. Ampak drži. Potujemo zato, da zrastemo. Včasih morda tudi v širino, jebiga. Ampak predvsem zraste tvoja osebnost. Naučiš se veliko novega. O vsem in vseh. In o sebi. Največ o sebi.