Slovo od Balija je bilo glasno. Moja nenačrtovana poslovilka se je zavlekla
do sončnega vzhoda, zato je postelja ostala postlana. Čilence je zazibalo v jutranji
spanec, jaz pa pod tuš, backpack na rame in proti letališču. Ker pač, spanje je
za šibke.
Po kratkem letu na sosednjo Javo sem kampirala na letališču v Jakarti, od
koder sem čez osem ur letela proti Tajski (Bravo, Maja, super premišljeno si
tole splanirala). No, ne tako hitro. Vmes sem naredila še kratek postanek v Singapurju.
Tako kot sem na poti iz Kambodže v Indonezijo skočila v Kuala Lumpur, sem
tudi tokrat izbrala kombiniran let z najdaljšim možnim postankom. 20 ur.
Prtljago prevzameš šele na končni destinaciji, zato sem se v mesto podala precej
lahkotno. In neprespano.
Republika Singapur je žepna otoška mestna država, najmanjša
v Aziji, a hkrati ena izmed najbogatejših na svetu. Uradni jeziki so mandarinska
kitajščina, malajščina, tamilščina in angleščina. Stopnja pismenosti je
zavidljivo visoka in stopnja nezaposlenosti zavidljivo nizka. Plače so okej.
Cene so visoke.
Sodobno, čisto, urejeno, popredalčkano. Higienski (in vsi ostali) standardi
so visoki. V primerjavi z azijskim kaosom, v katerem lebdim zadnje tri mesece,
je tole povsem druga zgodba. Slovenci za obisk Singapurja do 90 dni ne
potrebujemo vize in na imigracijskem okenčku mi je gospoda mrkega pogleda
vendarle uspelo spraviti v smeh. Potem mi je v roke porinil listek s prijaznim
obvestilom, da pri njih trgovanje z mamili pomeni smrtno kazen. Razumem, šefe.
A tu se seznam predpisov šele začne. Do središča mesta sem se odpeljala z MRT-jem (Mass Rapid Transfer) in že ob
vhodu na vlak te pozdravijo table z napisi, da je uživanje hrane in pijače na
javnih prevozih strogo prepovedano. Zagrožena kazen za kršitelje znaša 500
singapurskih dolarjev. Za kajenje 1000. Prepovedano je smetiti in žvečiti
žvečilne gumije. Razen, če vam jih je predpisal zdravnik. In imate za to tudi
potrdilo. Sicer pa jih ne boste našli niti v trgovinah. In v javnem stranišču
nikar ne pozabite potegniti vode. Kaznivo je tudi beračenje. Nekatere prekrške
odplačate celo s telesnim kaznovanjem z leseno palico. Ali z nekaj nočitvami v
zaporu. Umor, ugrabitev, nedovoljeno posedovanje strelnega orožja in trgovanje
s prepovedanimi drogami so kaznovani s smrtjo. Oralni in analni seks so za heteroseksualce
legalizirali oktobra 2007. Analni seks med moškimi je še vedno nezakonit, s
teoretično kaznijo dveh let zapora. Spolni odnos z dekletom mlajšim od 16 let šteje
za posilstvo. Če se je strinjalo ali pa ne.
Kakorkoli že, Singapur je eno najvarnejših velemest na svetu. Itak, kdo si
pa kaj upa.
V Singapur sem prispela nekaj pred enajsto zvečer in ujela zadnji vlak z
letališča do središča. Pomanjkanje spanca je terjalo svoj davek. Bila sem
preutrujena, da bi se po polnoči sprehajala čez noro osvetljen Marina Bay. Žal. Drugič. Zato sem se
odpravila naravnost do razmajanega hostla Green Kiwi za 14 evrov na noč. Na
vratih sem ujela Irwana, ki je na
kljuko ravno lepil listek z mojim imenom in sporočilcem, kako pridem v zgradbo.
"Oh, Mađa! I was just
leaving you a love letter."
Najs.
...
Po zajtrku z Irwanom, ki se aprila odpravlja na evrotrip (in po novem pride
tudi v Slovenijo), sem šla na sprehod čez Marina
Bay. Heksenšus. Vse te visoke bleščeče stavbe, fensi nakupovalni centri,
vesoljski Artscience Museum in
mogočna "Ladja". Marina Bay
Sands stoji na treh stavbah, na vrhu sta bazen za hotelske goste in
razgledna ploščad za "ostale". Vstopnina je, izognete pa se ji menda lahko
tako, da greste raje v bar, naročite desetkrat predrag koktajl, ki stane
toliko, kot bi bila sicer vstopnina za ploščad. Le da imate tu za enak denar v
roki še koktajl. Mene niso videli, ker mi je zmanjkovalo časa. Fak. Drugič!
Aja, razgled je fin tudi s Singapore
Flyerja, največjega opazovalnega kolesa na svetu.
Skozi nakupovalni raj v Ladji sem se sprehodila z odprtimi usti (na srečo
me dizajnerska imena ne ganejo) in nadaljevala na drugi strani. Gardens By The Bay. Velikanski park je
zenovski. Zelen. In v nebo rastejo svetlobna drevesa. Kakorkoli se že temu
reče. Ponoči tu uprizorijo pravi svetlobni šov, ampak, spet, drugič! Med mogočnimi
drevesi je tudi viseč razgledni most, po katerem se lahko sprehodite za 5
dolarjev. V parku sta tudi dve gigantski stekleni kupoli Cloud Forest Dome in Flower
Dome, kjer najdete tropske vrtove, tisoče orhidej, celo 35 metrov visok
slap.
Nekje vmes sem spoznala Julio, gospodično iz Turčije, ki prav tako potuje sama in se strinja, da je edina (prisežem, EDINA!) bedna stvar solo potovanj to, da moraš delat selfieje, če želiš biti na kakšni dokazni fotki. Preostanek popoldneva sva tako preživeli v dobri družbi in med občasnim izmeničnim poziranjem.
Iiiiiiin že lovim naslednje letalo. Do prihodnjič!