Bali, Ubud: Jogiji, opice, riževa polja in najdražja kava na svetu


Za Bali sem prvič slišala kakšnih petnajst let nazaj, ko je mami atiju nič kaj diskretno namigovala, da si počasi zaslužita druge medene tedne. Neuspešno. Zato, evo, tale postanek je za vaju.

Letališče v Denpasarju je blizu Kute in Seminyaka, ki sta navadno prvi (in zadnji) postaji na tem dišečem otoku. Kuta je raj za mlade (in malo manj mlade) zahodnjake, ki so na Bali prišli deskat in žurat. Do zore. Čez dan so plaže polne surferjev, ko pade noč pa se glavna ulica Legian spremeni v en sam kaos. Plesna glasba odmeva z vseh strani, alkohol teče v potokih, bari, ki so od zunaj videti majhni, pa se izkažejo za tronadstropne diskoteke, ki jim ni videti konca. Seminyak je nekoliko bolj umirjena hipsterska različica Kute. Nič kaj indonezijsko. Oba pa sta polna restavracij z zahodnjaško hrano in tattoo studiev. 


Enega od večerov v Kuti sem preživela v družbi tattoo mojstrov. Sedem od glave do pet potetoviranih mucijev, ki bi mi po pol ure druženja brezplačno potetovirali cel hrbet. Em, hvala, ampaaaak. Ne, hvala. Sem jim pa drug dan pripeljala mojo novo čilensko prijateljico. Naj se izživljajo nad njo, kaj.

Če pričakujete rajske plaže in zen, se torej čimprej odpravite drugam. Bolj na jug ali povsem na sever. Jaz sem se preselila na sredino, v Ubud. Ta sicer nima plaže, saj je v notranjosti otoka, a ima v rokavu druge ase.


Nema problema. To je ime hostla, kjer sem spala v Ubudu. Ker se mi je fino zdelo. Lastnica Lina je indonezijka kitajskih korenin, ki se je izkazala za izjemno gostiteljico. In idejo za ime hostla je dobila od prijatelja Italijana. Svašta.


Kadar Bali niso rajske plaže, so pa riževa polja. In teh ima Ubud veliko.










Izposoja skuterja v Ubudu je ugodna in najboljša izbira, če želite videti najlepše kotičke. Eden takšnih je tudi slap Tegenungan, ki je prijetna osvežitev po tisočih stopnicah, ki vodijo do tja.




Ubud je tudi raj za ljubitelje joge. Po ulici boste tako ujeli veliko gospodičen v pajkicah, ki z yoga matom čez ramo hitijo v Yoga Barn. Pridružite se jim.

Prav v središču mesta je tudi Monkey Forest. Ja, opice! Povsod! Nekaj jih boste ujeli že na vhodu v starodavno svetišče, saj tropski gozd ni ograjen. Vseeno očitno nimajo nobene potrebe po tem, da bi šle drugam. Na vhodu lahko kupite tudi šop banan, a jih v rokah ne boste imeli več kot minuto, saj vas bo napadla cela družina. Te male puhaste zverine so pravzaprav precej nasilne. Lase v čop in vse vredne stvari globoko v žepe, če nočete, da vam jih v vreščečem smehu odnesejo.




















Bali je znan tudi po najdražji kavi na svetu Kopi Luwak. Tisti, tapokakani. Lina naju je z Angležinjo peljala na eno od kavnih plantaž Bali Pulina, kjer so nam postregli s kofeinskim overdoseom. In kavo, ki jo pokakajo podlasice. Najdražjo na svetu. Okusno. Nenavadno, ampak fino.








Ubud je tudi poln umetniških galerij in prodajaln, ob obisku katerih se boste spomnili, da kreativnost resnično ne pozna meja. In da imate premajhen kovček. 










V bližini je tudi vasica Petulu, znana po Kokokanu, štorklji. Ko štorklje odletijo v tople kraje, med drugim odletijo tudi sem! Na srečo je bil moj tajming popoln, saj so jate ravno začele prihajati in gnezditi med krošnjami. 



Aja, zakaj sta Lina in njena sestra top gostiteljici? Po Ubudu sta naju z Angležinjo vozili ves dan, naju peljali v Warung k tetki, ki nam je postregla s kosilom za 15.000 IDR (0.99 EUR) in pri sosednji tetki zbarantali za vrečo sadja, ki ga doma nimamo. In še vedno ne maram duriana. Smrdi po čebuli.



Kaj še? V bližini je še tempelj Tirta Empul (Holy spring water), kjer izvira sveta voda. V njem je bazen, kjer se lahko skopate. Ne zato, ker bi smrdeli, ampak za srečo. In za veliko drugega. Vsaka pipa namreč prinaša nekaj drugega. Modrost, lepoto, plodnost, srečo ... Skratka, umivat se je treba.