Zakaj najraje potujem sama?

Bangkok, Tajska

"Si kdaj osamljena?" me vpraša Indonezijec Popeye, ko na Gili Airu pijeva popoldansko kavo.

"Nope. Ti?"

"Včasih."

"Si že kdaj bil osamljen v prostoru, polnem ljudi?"

"Prevečkrat. Ti?

"Včasih. Mislim, da je najprej odvisno od tega, kako udobno ti je v družbi s samim seboj."

"Ti je udobno?"

"Vsak dan bolj."

Ubud, Bali, Indonezija

Pred nekaj leti se mi je samo misel na to, da bi šla v središču Ljubljane sama v Mačka na kavo, zdela malo smešna. Kako beden moraš biti, da nihče noče s teboj na kavo? Narobe. Kakšen kralj moraš biti, da ne zavrtiš telefona, na kavo raje povabiš samega sebe in se imaš fino? Velik kralj. Kraljica, pardon. In zakaj ne bi šla še sama na kosilo? In na izlet. Kaj pa mogoče na malo daljše potovanje? Ja!

Ampak, zakaj? Ker je osvobajajoče. Ker delaš, kar hočeš, kadar hočeš, kolikor hočeš. Ker nikogar ni treba vprašat za mnenje. Ker se ni treba prilagajat. Nikomur. Ker si končno vzameš čas zase. Razmišljaš. Ampak ne preveč. Ravno prav. Da popredalčkaš stvari, ki so vmes popadale na čudna mesta.

Halong Bay, Vietnam

Brez kompromisov

Pot načrtuješ po svojem bucket listu. Ni ti treba v muzej siamskih mačk, ker ti pač dol visi zanje. In nihče te ne preganja, ko že 15 minut fotografiraš eno rakovico. In ješ, ko si lačen. Ni ti treba na tri ure iskat veganske restavracije. Nihče ne jamra, ko dobi žulj. Ne gledaš zoprne face tvoje najboljše prijateljice od doma, potem ko že 14 ur sedita na smrdljivem avtobusu. In nihče ne joka, da ima pretežek backpack. Spiš, do kadar hočeš. Nimaš slabe vesti, ko te nekdo čaka. Nihče te ne čaka. In ne obolevaš, ker tebi ni treba čakat nikogar. Ko se ti kakšen dan ne ljubi raziskovat, obsediš na bambusovi terasi, piješ mangov smuti in gledaš v riževa polja. Nihče te ne obsoja, da je šel dan v nič. In roko na srce, niti slučajno ni šel v nič!

Railay Beach, Tajska

Brez nepotrebne drame

V zadnjih štirih mesecih se nisem skregala z nikomer. Niti malo. Niti na hitro. Niti za hec. Nihče mi ni šel na živce. Vsaj ne za več kot pet minut. Če ti gre kdo od novih znancev na živce, se ga preprosto znebiš. Družiš se z ljudmi, ki te polnijo s pozitivno energijo. S takšnimi, od katerih se lahko kaj naučiš. Z vsemi ostalimi se ti ni treba. Nikoli.

Za božanje samozavesti

Neko posebno zadoščenje je v tem, ko ti v prvo uspe najti kraj, kamor si bil namenjen. In veliko slajše je, ko se ob tem potrkaš po prsih in si zašepetaš: "Sem ti rekla, da nama bo ratal." In kar malo si ponosen nase, ko ne zamudiš niti enega od trinajstih letov. In da ti je vedno uspelo priti na pravo letališče. In to na pravi datum! 

Postaneš bolj iznajdljiv. Bolj samozavesten. Odločen. In odprt. Bolj poslušaš. Vpijaš. In daješ. Kiksi te izučijo in utrdijo. Fino se ti zdi. Odraščaš. Ampak ne preveč. Ker to ne bi bilo več tako zabavno.

Postaneš srečen. In upaš, da ta občutek nikoli ne mine.

Gili Trawangan, Indonezija

Kup novih prijateljev (če jih želiš)

Ko rečem, da sem potovala sama, pravzaprav lažem. Zares sama sem bila vse skupaj morda kakšen teden. Pa še to samo zato, ker sem želela malo miru. Spoznavanje novih ljudi je najlažje, ko si sam. Najprej zato, ker si bolj pozoren nanje. Ker nihče ne krade tvoje pozornosti in pogleda. In nova poznanstva so le en nasmeh in malo daljši eye contact stran. Poleg tega si kot solo popotnik bolj dostopen. Resno, bi prej pristopili paru, ki se smeji internim foram ali nekomu, ki sam občuduje ukrivljeno palmo? Morda se mi le dozdeva, ampak tudi vozniki, natakarji in receptorji so do solo popotnikov veliko bolj prijazni. Morda se jim smilimo, češ, poglej jo, nihče noče z njo v svet :). Dokler zato dobim gratis puding, me ne gane.

In še vedno težko verjamem, koliko sorodnih duš sem spoznala na drugem koncu sveta. In koliko jih še bom. Z nekaterimi sem preživela le kakšen dan ali dva, dokler se naše poti niso ločile. Z drugimi tudi po tri tedne. Nekateri so svojo pot prilagodili moji, da smo se lahko še malo družili. Z drugimi sem se srečala po dveh mesecih v kakšni drugi državi. In s številnimi se bom srečala še kdaj. Nekje. Nekoč.

Pai, Tajska

Za notranjo rast

Ma, vem, kako zlajnano se to sliši. Ampak drži. Potujemo zato, da zrastemo. Včasih morda tudi v širino, jebiga. Ampak predvsem zraste tvoja osebnost. Naučiš se veliko novega. O vsem in vseh. In o sebi. Največ o sebi.


Zadnja postaja: Bangkok!


Po skoraj štirih mesecih potepanja po jugovzhodni Aziji se vračam tja, kjer se je vse začelo. Bangkok se ni spremenil. Jaz sem se.


Ko sem oktobra pristala v tem norem mestu, me je bilo malo strah, priznam. Azijskega kaosa, ljudi, prometa, ulične hrane, same sebe. Danes me je strah samo še tega, da bo počasi treba domov.


Azija mi je postala domača in občutki ob vrnitvi v Bangkok so povsem drugačni od najinega prvič. Smejim se sami sebi, ko se spomnim, s kakšnim nezaupanjem sem pojedla svoj prvi pad thai pri brezzobi gospe na ulici. In primem se za glavo, ko se spomnim paranoičnih priporočil domačih, naj jem samo sadje, ki ga lahko olupim. Se hecaš? Danes smo pojedli prvega pečenega črička. Za hec.


In zdaj? Na pivo s Slovenci. Fino je spet govoriti slovensko, čeprav zdaj sumljivo šušljam in iščem prave besede, ki bi dovolj slikovito opisale moje zmešane misli. Ne najdem jih. Še eno pivo, prosim.


Ob prvem srečanju z Bangkokom sem si ogledala templje, a tokrat me je vleklo višje. Zadnja dva meseca v Indoneziji in po tajskih otočkih sem okrog hodila bosa. Peščene plaže pač ne zahtevajo veliko. In v teh dveh mesecih sem bila v velikem in sijočem mestu le ob kratem skoku v Singapur. Rada imam otočke, ampak velika mesta so bolj adrenalinska. In ker obožujem višino pač ne morem domov preden se povzpnem na kakšen nebotičnik in tajsko prestolnico ujamem s ptičje perspektive.




Z Američanko (ki sem jo pred tremi meseci spoznala v Vietnamu), Angležijo in Nizozemko (ki sta se mi priklopili v hostlu) smo večer preživele nad mestom. Sky Bar na 64. nadstropju Lebua State Towerja je postal še večja atrakcija potem ko je gostil snemalno ekipo filma Hangover 2. Na vrh mogočne zgradbe z zlato kupolo se lahko povzpnete brez večjih zapletov. Prvi pogoj je, da niste v japankah in raztrganih kratkih hlačah. Me smo prišle okoli polnoči in se izognile največji gneči. Vstopnine ni, pijača v baru pa je precej draga. A nihče vas ne bo čudno gledal, če je ne naročite. Zastonj razgled, torej!







Bangkok slovi bo divjem nočnem življenju in zdaj, ko se ga ne bojimo več, je čas, da izkusimo tudi to. Francoza, ki sem ju spoznala v hostlu in sta zaljubljena v Ljubljano, kjer sta pred leti študirala, sta nas že čakala v klubu Onyx. Tu se zabavajo predvsem lokalci in zahodnjakov ne boste videli. To!


Ne vem, kaj je z Azijci in čevlji, a tudi sem ne boste prišli v vsaki obutvi. Obvezne superge! Verjetno zaradi varnosti, ampak precej smešno je videti šik gospodične v mini krilcih in tekaških supergah. In ker smo bile gospodične v sandalih, nas niso spustili v klub.

Now what? V zadnjih mesecih sem se o Azijcih naučila: Ko kaj potrebuješ, bodo vedno v bližini z rešitvijo. Deset korakov v levo in evo tetko, ki prodaja in izposoja čevlje. Grde in prevelike, ampak, kaj, kdo nas pa pozna!









Dan pred odhodom sva z Ameriko počivali ob strešnem bazenu hotela Prince Palace z razgledom nad mesto in načrtovali, kdaj in kje se naslednjič srečava. Kmalu!



Koh Tao: Preddepresivni hedonizem


Ja, druga polovica moje azijske avanture je namenjena svaljkanju po rajskih otočkih. Kva je?

Koh Tao si priljubljenost deli s sosednjima večjima bratcema Koh Samuiem in Koh Phanganom, ki slovi po sloglasnih Full Moon Partyjih. Tao je tudi ena od najbolj priljubljenih potapljaških destinacij, kjer do licence menda pridete najceneje na svetu. Ker je moje uho še vedno sumljivo občutljivo, sem tokrat žal ostala le pri snorkljanju. Še en razlog, da pridem nazaj.


Na tem hribovitem otočku sem obtičala dva tedna. Počivam. Uživam. Žuram. Čeprav sem rekla, da ne bom. Spoznavam nove čudovite ljudi, srečujem stare in še vedno padam v tople objeme. Zadnja postaja pred Bangkokom bo pač bolj uživaška. In zadnja postaja preden grem domov na mraz ter padem v depresijo mora biti rajska. Plaže so peščene, ponekod mivko presekajo velikanske zaobljene skale. Fotogenične skale!










Možnosti za nastanitev je ogromno. Hoteli, hostli, homestayi, sobice in bungalovi ob plaži. Ko sva z Anglijo ugotovili, da za posteljo v hostlu plačujeva več, kot bi za bungalov, sva se preselili v luštno bambusovo hiško. Eno noč sem sicer prespala na predpražniku, ker se je gospodična Anglija zaklenila in zaspala kot top. Drugo noč sem jo reševala iz ribnika. Long live the queen!







Ceste na Koh Tau so slabše od slovenskih. Ja, obstajajo! In tudi nekateri vozniki so slabši od slovenskih. Tretjina popotnikov je povitih in popraskanih, lokalci temu rečejo tajska tetovaža. Od česa? Od padcev s skuterjev, seveda. Najem motorčka, s katerim se lahko popeljete na adrenalinsko avanturo po skritih kotičkih otoka vas bo za 24 ur stal dva evra. Če ga razbijete, precej več. Krmilo zato raje zaupajte tistemu, ki je motorično najbolj sposoben. In gasa! Seveda greste lahko tudi peš ali pa s taksijem, a so ti precej dražji. Do skritih plaž greste lahko tudi z ladjico, strički z napisi Taxi Boat vas bodo snubili že ob zajtrku.






Otok se lahko pohvali s številnimi razglednimi točkami, kjer strežejo hladnega Changa. V Skybaru lahko pod pultom dobite tudi kaj drugega. Nočno življenje je najbolj pestro na plaži Sairee. Če vas mika kabare z lady boyji, izvedljivo. Če bi si sredi noči omislili novo tetovažo, prodano. Masaža? Kadar hočeš. Bi v zrak spustili lanterno in simbolično začeli znova? Prav! Bi redbullvodko raje spili iz vedra? Itak!







Ko sonce romantično pade za morje in pade mrak, se prikažejo ognjeni fantje z izklesanimi six packi. Niso Tajci, večina jih je iz Burme in na otok so prišli po boljše življenje. Po boljšo plačo. Ki je sicer še vedno precej slaba. Živijo od napitnin, ki jih vtaknete v tip box. In fantje obvladajo. Fire show je najboljši v Rock Baru, Baru Next 2 in Lotusu. Mijav!

















In zdaj? 12 ur vožnje proti Bangkoku. Ogrevanje za 24-urno pot proti domu čez Abu Dhabi, Beograd in Zagreb. Kadar mi ciljna destinacija ne diši najbolj, rada delam ovinke.