Angkor Wat: Mogočni simbol Kambodže, kjer se čas ustavi


V mesto Siem Reap sem iz Sihanoukvilleja prispela po 12 urah vožnje z nočnim avtobusom. Američani in Novozelandci so me že čakali z mrzlim pivom in ledeno kavo. Razen Marka. Mark se je zastrupil, zato je dve noči preživel v bolnišnici. Ostali smo se zastrupili dan za njim. Preživeli. Recimo.

Glavni razlog za obisk Siem Reapa, mesta nad jezerom Tonle Sap, je gigantski kompleks mogočnih templjev. Glavni med njimi je Angkor Wat, simbol Kambodže, ki krasi tudi zastavo, je vir velikega nacionalnega ponosa in glavna turistična atrakcija v državi. Ob tem velja tudi za največji verski objekt na svetu in je pod Unescovo zaščito. Prvotno je bil zgrajen kot hindujski tempelj v času Kmerskega imperija, proti koncu 12. stoletja pa se je postopno preoblikoval v budistični tempelj.


Budilka je zazvonila ob 4 zjutraj. S fanti smo napol v komi v tuk tuk skočili še pred sončnim vzhodom, saj smo ga nameravali pričakati ob obzidju Angkor Wata, ki je od mesta oddaljen dobrih pet kilometrov. Nekaterih stvari se preprosto ne da opisati. Nekaterih v vsej svoji mogočnosti ne morejo ujeti niti fotografije. Čeprav ob obzidju še zdaleč nismo bili edini, saj se v templje že ob petih zjutraj začnejo zgrinjati množice turistov, je bilo v zraku nekaj mogočnega. Pogled na kamnite strukture nepredstavljivih dimenzij pač vzame sapo. In ljudje končno ostanejo brez besed. Slišati je le žvrgolenje ptic, medtem ko sramežljivi prvi sončni žarki pokukajo izza vrhov templja. Jutranja temperatura je ravno pravšnja, preden se termometer dvigne nad 35 stopinj celzija. Spokojnost. Zen.




Za obisk templjev morate kupiti Angkor Pass. Arheološki park je odprt od 5 zjutraj do 6 zvečer, raziskujeta pa ga lahko tudi po več dni skupaj. Enodnevna vstopnica: 20 USD, tridnevna: 40 USD in sedemdnevna: 60 USD. Mimogrede - čeprav imajo svojo valuto, raje poslujejo v ameriških dolarjih. Te dobite tudi iz bankomatov in v dolarjih vam tudi vrnejo razliko. Kar je manj od enega dolarja vam vrnejo v kamboški rielih, še raje pa ceno kar zaokrožijo navzgor.

Mi smo si velikane ogledali v enem dnevu, kar je dovolj, da dobite občutek njihove veličastnosti. Hkrati pa bi se skozi mogočne templje, ki jih preraščajo tropske ovijalke, lahko sprehajali ves teden in še vedno odkrivali nove nadrealistične prizore. V Angkorju je več kot tisoč templjev, od nekaterih je ostalo le še nekaj ruševin, ki jih je džungla posrkala vase, medtem ko so drugi še vedno dobro ohranjeni spomeniki mogočne kmerske arhitekture. Prilivi turizma in donacije iz tujine templje rešujejo tudi z obnovitvenimi deli. In ne mislite, da se skozi vse to lahko kar sprehodite. Lažje bo, če si sposodite kolo ali pa za ves dan najamete voznika tuk tuka.




















Potem ko smo se sprehodili po Angkor Watu, nas je Misha s tuk tukom odpeljal po zajtrk in k novem templju - Ta Prohm. Prva asociacija ob tej mogočni zgradbi so nepremagljiva drevesa in ovijalke ter Angelina Jolie! Če slučajno ne veste, je Angie menda zelo navezana na Kambodžo, tu je celo posvojila enega od otrok, prav na tem mestu pa je kot hudača Lara Croft posnela film Tomb Raider. In ravno te dni bo gospa spet v Kambodži, kjer bodo po literarni uspešnici First they killed my father: A daughter of Cambodia revolution (Najprej so ubili mojega očeta: Hči kamboške revolucije) posneli še film. Gre za otroške spomine aktivistke Loung Ung na krut režim kamboških Rdečih Kmerov. Več o tem, ko pridem v Phnom Penh.













Prav tako izjemno je tudi starodavno mesto Angkor Thom, sredi katerega najdete tempelj Bayon. Obrazi, obrazi, obrazi. Srhljivo in mogočno. In opice! Povsod skakljajo opice, ki so sicer znane kradljivke, ob cesti pa se sprehajajo sloni. Nekateri žal osedlani.






Naslednje dni v Siem Reapu smo preživeli bolj lenobno, z možgani na off in ob bazenu. Ali pa smo si slabotni izmenjevali straniščno školjko. Kambodža in zastrupitve pač. V mestu je tudi Pub Street, kjer bari med seboj tekmujejo, kdo ima glasnejšo glasbo in več pijanih zahodnjaških gostov. Enega od popoldnevov smo preživeli v vojnem muzeju, kjer hranijo orožje, ki ga lahko preizkusite in pa staro letalo, helikopter, tanke, v enem od njih smo opazili celo človeško kost ... Grozljivo, poučno, predvsem pa nora zabava za naše fante. Ah, fantje.





Od Siem Reapa smo se poslovili na štirikolesnikih in ob sončnem zahodu. Iz mesta smo se po prašni cesti odpeljali na riževa polja, mimo pristnih vasic, kjer ljudje še niso vajeni Zahodnjakov. Otroci so nam mahali, psi so nas sumničavo ovohavali in krave so nas gledale postrani. To je Kambodža.