Slovo od Laosa: Ko sem že mislila, da bom končno malo sama ...


Iz sobe v žurerskem Vang Viengu sem se splazila ob 9h zjutraj. Zelo, zelo potiho. Angležem sem pustila listek s svojim imenom, da me najdejo na Facebooku in pripisom "See you later", ki je bil bolj šala kot obljuba.

Angleži so nori. Naslednji dan so načrtovali še eno turo pijanskega tubinga, čeprav so bile rane na kolenih še vedno sveže od prejšnjič. To je zame pomenilo le eno – spravi se stran in nadaljuj svojo pot po svoje. Pijem lahko tudi doma. Ker sem vedela, da mi ne bodo pustili oditi kar tako, mi pač ni preostalo drugega, kot da na skrivaj skočim na štiriurni bus proti prestolnici Laosa – Vientianu.



Dan v prestolnici je minil mirno. S solo popotnicama iz Singapurja in Avstralije smo se sprehodile čez mesto, odkljukale glavne znamenitosti in potrdile govorice, da prestolnica ni nič posebnega. Nič hudega. Skrajni čas za brezdelno ležanje ob motnem bazenu in prebiranje mailov za 3 tedne nazaj. Južneje v Laos tokrat ne grem (vedno prihrani razlog, da se vrneš nazaj!). Pot bom nadaljevala v Vietnam, do Hanoia pa sem se častila z letalsko karto. Avtobus, ki do tja vozi 24 ur, je sicer veliko cenejši, a znan kot "bus iz pekla". In teh imam za kakšen teden dovolj. 

Slovenci za Vietnam potrebujemo vizo, ki je ne morete urediti ob prihodu, je pa precej dražja od ostalih – 70 USD. Če v državo pridete po kopnem, jo morate predčasno urediti na ambasadi. Če v državo priletite, jo lahko kupite na letališču, a potrebujete Invitation letter. Tega kakšen dan prej kupite na spletu.

"Maya! Oh, for fuck's sake, mate, we almost lost you!"

Nekaterim ljudem v življenju očitno ne moreš ubežati. Evo jih, Angleži na pragu mojega hostla. Tale Azija počasi ratuje ena majhna Ljubljana. Vsi so tu. For fuck's sake, indeed. In kot kaže, smo vsi bookirali enak let v Hanoi. Gremo na pivo in pečeno žabo, drugega mi ne preostane.



Vientiane leži tik ob meji s Tajsko, državi pa tudi tu ločuje reka Mekong. Z Angleži smo se posedli ob reki in gledali zvezde nad sosednjim, tajskim bregom. In evo ga, še en popoln tajming mojega tripa. Čez nebo se je raztegnil komet, močnejši od vseh, ki sem jih kdajkoli videla. Za nekaj dolgih trenutkov je razsvetlil nebo nad mestom in izgorel v zelen rep. Tokrat sem bila vesela, da so bili z mano teli cepci, saj bi sicer mislila, da mi je kdo v mangov smuti dodal še kakšno noro gobo. Po kasnejši raziskavi smo izvedeli, da je šlo na bolid. Ujeli so ga tudi na Tajskem, videti pa je bil: TAKOLE.

In v vsej evforiji nad videnim sem si pozabila nekaj zaželeti. Nič hudega. Imam vse, kar potrebujem.