Kje si? Na hipijevskem otoku v Kambodži.


V vietnamskem velikanu Ho Chi Minhu sem ob polnoči skočila na nočni avtobus proti prestolnici Kambodže Phnom Penhu. Če je Vietnam razvajal z udobnimi spalniki, nas je že pot v Kambodžo opozorila, da bodo stvari tu malo drugačne. Ležišče na avtobusu sem si delila s Švicarjem, ki me je potolažil, da je njegov potni list verjetno vreden več od mojega, zato bodo najprej zlorabili njega. Okej. Zdaj lahko mirno spim do meje.


Vize za Kambodžo ni treba urejati vnaprej, brez težav jo kupite na meji. Med popotniki kroži veliko zgodb o tem, da vozniki avtobusa potnikom vzamejo potne liste in zahtevajo denar za vizo, pri tem pa poberejo kar nekaj provizije. Če voznik od vas torej zahteva več kot 35 USD, ne popustite in si vizo na meji uredite sami. Avtobus vas bo počakal, čeprav bo voznik morda trdil drugače.


V Phnom Penh smo prispeli zgodaj zjutraj, a to ni bila moja zadnja postaja. Namenjena sem bila v tri ure oddaljen Sihanoukville, na plažo. Ja, tudi Kambodža jih ima. In to kakšne! To obmorsko mesto je odlično izhodišče za otoke, ki so še dokaj nerazviti in jih Zahodnjakom še ni uspelo popolnoma skomercializirati. Nekateri jih primerjajo s tajskimi otoki nekaj deset let nazaj, ko se po njih še niso podile zadrogirane množice mladih žurerjev in plešastih bogatih sluzavcev, ki jih je privabil seks turizem. A sodeč po vseh novih gradbiščih in hotelih, ki rastejo v nebo, bo tudi ta del Kambodže kmalu izgubil svoj čar. "Belci so strup," mi je zasikal Wille, Finec, ki Finske ni videl že 7 let. Finec, ki mi je zaupal, v kateri zahodnjaški restavraciji se vsi zastrupijo in kje najdem tetko z najbolj svežim sadjem.






Sihanoukville je tudi mesto, pred katerim te ljudje svarijo. Nočno življenje je divje, ker pač, "bolitekuracsejsinamorju". Med popotniki se "zabavajo" tudi domačini in največ kraj se zgodi, ko so ljudje pod vplivom česarkoliže. Plaža v središču mesta ni najlepša. Veliko smeti od prejšnje divje noči, pohabljenih kužkov in domačinov, ki prosjačijo, tetk, ki ti vsiljujejo masaže, manikure, pedikure in še enkrat toliko luškanih umazanih otrok, ki prodajajo zapestnice, očala, sadje ...




Z Američani, ki so prišli za mano iz Vietnama, smo podlegli vzdušju in šli na Pirates Booze Cruise. Ladjica, podivjani zvočniki, podivjani backpackerji, paleta piva, dva samotna otočka, flashback maturantskega izleta, nova paleta piva. Več o tem raje kdaj drugič in kje drugje. Ob kakšnem pivu ...


Po nekaj divjih nočeh večina zbeži na mirnejšo plažo Otres, 15 minut vožnje s tuk tukom stran, kjer na peščeni plaži lahko spite v bungalovu in se zjutraj prekotalite v vodo. O, ja. Sihanoukville je privabil tudi veliko Slovencev. Nekateri vodijo bare, drugi hostle in nihče noče nazaj. Za zdaj. Noč na plaži Otres sem preživela v Mushroom Pointu, bungalovih v slovenski lasti. In po enem mesecu govorila slovensko. Še znam! In dovolj imam.








In zdaj? Na otok! Koh Rong velja za enega najlepših v Kambodži, a zaradi vedno večje priljubljenosti tudi ta počasi izgublja svoj pravi jaz. Otok ima 27 plaž, nekatere so popolnoma prazne, bele, čiste, nore! Za zdaj. Hitra ladja s pomola v Sihanoukvilleju pelje nekajkrat na dan, do otoka vozi 50 minut. Ladja pristane v najbolj poseljeni vasi, kjer sobivajo domačini in backpackerji. Pred nekaj meseci so bili še brez interneta, a ob mojem obisku so v barih že viseli napisi free wifi. In ta dela hitreje kot po vsej Sloveniji. Azijci pač znajo. Elektrike zmanjka na dve uri, a je hitro nazaj. Tuširajo se z deževnico, mrzlo. A je v tej vročini več kot dobrodošla. Ob plaži je desetine hostlov, s posteljami od 6 do 20 USD, če se sprehodite na levo, desno ali v notranjost, pa najdete bolj mirne, a nekoliko dražje bungalove. Na srečo sem ena tistih, ki lahko spi kjerkoli, kadarkoli. Pravzaprav težje zaspim v popolni temi in tišini. Zato: Posteljo nad barom, prosim. 6 dolarjev. In v ceno so že vključene tri pijače. Prodano.







Vso prtljago sem pustila na Otresu, s seboj sem imela le kopalke, zobno ščetko, gate in dve razvlečeni obleki. Na otoku sem nameravala ostati le čez noč, ravno toliko, da še enkrat zaplavam med planktonom. Na koncu sem ostala tri cele dni, skoraj posvojila 8 kužkov, ki so se skotili pred "našim" barom, spoznala najbolj iskrene ljudi na svetu in srečala tiste, ki sem jih spoznala že na Tajskem, v Laosu ali Vietnamu. Svet je majhen. In lep.