V vietnamskem velikanu Ho Chi Minhu sem ob polnoči skočila na
nočni avtobus proti prestolnici Kambodže Phnom Penhu. Če je Vietnam razvajal z udobnimi spalniki, nas je že pot v
Kambodžo opozorila, da bodo stvari tu malo drugačne. Ležišče na avtobusu sem si
delila s Švicarjem, ki me je potolažil, da je njegov potni list verjetno vreden
več od mojega, zato bodo najprej zlorabili njega. Okej. Zdaj lahko mirno spim
do meje.
Vize za Kambodžo ni treba urejati vnaprej, brez
težav jo kupite na meji. Med popotniki kroži veliko zgodb o tem, da vozniki
avtobusa potnikom vzamejo potne liste in zahtevajo denar za vizo, pri tem pa
poberejo kar nekaj provizije. Če voznik od vas torej zahteva več kot 35 USD, ne popustite in si vizo na meji
uredite sami. Avtobus vas bo počakal, čeprav bo voznik morda trdil drugače.
V Phnom Penh smo prispeli zgodaj zjutraj, a to ni bila moja zadnja
postaja. Namenjena sem bila v tri ure oddaljen Sihanoukville, na plažo. Ja, tudi Kambodža jih ima. In to kakšne! To
obmorsko mesto je odlično izhodišče za otoke, ki so še dokaj nerazviti in jih
Zahodnjakom še ni uspelo popolnoma skomercializirati. Nekateri jih primerjajo s
tajskimi otoki nekaj deset let nazaj, ko se po njih še niso podile zadrogirane množice mladih žurerjev in plešastih bogatih sluzavcev, ki jih je privabil seks turizem. A sodeč
po vseh novih gradbiščih in hotelih, ki rastejo v nebo, bo tudi ta del Kambodže
kmalu izgubil svoj čar. "Belci so strup," mi je zasikal Wille, Finec,
ki Finske ni videl že 7 let. Finec, ki mi je zaupal, v kateri zahodnjaški
restavraciji se vsi zastrupijo in kje najdem tetko z najbolj svežim sadjem.
Sihanoukville je tudi
mesto, pred katerim te ljudje svarijo. Nočno življenje je divje, ker pač,
"bolitekuracsejsinamorju". Med popotniki se "zabavajo" tudi
domačini in največ kraj se zgodi, ko so ljudje pod vplivom česarkoliže. Plaža v
središču mesta ni najlepša. Veliko smeti od prejšnje divje noči, pohabljenih
kužkov in domačinov, ki prosjačijo, tetk, ki ti vsiljujejo masaže, manikure,
pedikure in še enkrat toliko luškanih umazanih otrok, ki prodajajo zapestnice,
očala, sadje ...
Z Američani, ki so prišli za
mano iz Vietnama, smo podlegli vzdušju in šli na Pirates Booze Cruise. Ladjica,
podivjani zvočniki, podivjani backpackerji, paleta piva, dva samotna otočka,
flashback maturantskega izleta, nova paleta piva. Več o tem raje kdaj drugič in
kje drugje. Ob kakšnem pivu ...
Po nekaj divjih nočeh večina
zbeži na mirnejšo plažo Otres, 15
minut vožnje s tuk tukom stran, kjer na peščeni plaži lahko spite v bungalovu
in se zjutraj prekotalite v vodo. O, ja. Sihanoukville
je privabil tudi veliko Slovencev. Nekateri vodijo bare, drugi hostle in
nihče noče nazaj. Za zdaj. Noč na plaži Otres sem preživela v Mushroom Pointu, bungalovih v slovenski
lasti. In po enem mesecu govorila slovensko. Še znam! In dovolj imam.
In zdaj? Na otok! Koh Rong velja za enega najlepših v
Kambodži, a zaradi vedno večje priljubljenosti tudi ta počasi izgublja svoj pravi
jaz. Otok ima 27 plaž, nekatere so popolnoma prazne, bele, čiste, nore! Za
zdaj. Hitra ladja s pomola v Sihanoukvilleju
pelje nekajkrat na dan, do otoka vozi 50 minut. Ladja pristane v najbolj
poseljeni vasi, kjer sobivajo domačini in backpackerji. Pred nekaj meseci so
bili še brez interneta, a ob mojem obisku so v barih že viseli napisi free
wifi. In ta dela hitreje kot po vsej Sloveniji. Azijci pač znajo. Elektrike zmanjka
na dve uri, a je hitro nazaj. Tuširajo se z deževnico, mrzlo. A je v tej
vročini več kot dobrodošla. Ob plaži je desetine hostlov, s posteljami od 6 do
20 USD, če se sprehodite na levo, desno ali v notranjost, pa najdete bolj
mirne, a nekoliko dražje bungalove. Na srečo sem ena tistih, ki lahko spi
kjerkoli, kadarkoli. Pravzaprav težje zaspim v popolni temi in tišini. Zato:
Posteljo nad barom, prosim. 6 dolarjev. In v ceno so že vključene tri pijače.
Prodano.
Vso prtljago sem pustila na
Otresu, s seboj sem imela le kopalke, zobno ščetko, gate in dve razvlečeni
obleki. Na otoku sem nameravala ostati le čez noč, ravno toliko, da še enkrat
zaplavam med planktonom. Na koncu sem ostala tri cele dni, skoraj posvojila 8
kužkov, ki so se skotili pred "našim" barom, spoznala najbolj iskrene
ljudi na svetu in srečala tiste, ki sem jih spoznala že na Tajskem, v Laosu ali
Vietnamu. Svet je majhen. In lep.