Iz Luang Prabanga sem šla proti jugu. V mesto, kjer poduhovljene ljudi zamenjajo ljudje na mamilah, templje pa bari, kjer 24/7 predvajajo serijo Prijatelji. Same – same, but different, bi rekli Tajci. In čeprav namen mojega tripa niso žurke, pijančevanje, spanje do 12h in lenobno preganjanje mačka do naslednje žurke, včasih pač paše zaviti v najbolj žurersko mesto v državi. Ravno toliko, da se spomnim, zakaj sem potrebovala malo miru.
Vang Vieng. Pot do sem popotnike navadno vodi iz Luang Prabanga ali
Vientiana. Razgledi na vijugasti poti so paša za oči, a malo manj prijetna
izkušnja za želodec. Kot pač večina cest na tem delu sveta. Z Angležema smo si
tokrat privoščili zasebno sobo, 50 000 kipov na glavo. Ker se ti sredi noči pač
ne ljubi držati las nori Nemki, ki si je privoščila "happy shroom
shake" in vedro vodke, medtem ko bruha po tvoji postelji.
Mesto, obdano z izjemno kraško pokrajino in pravljičnimi apnenčastimi
gorami, ima nekoliko moreč sloves. Ena od najbolj razvpitih aktivnosti tu je
tubing po reki Nam Song, kjer
plutanje v velikanski tubi ni v prvem planu. Ob reki je na vsakih 200 metrov
pivska postaja, kjer vam domačini vržejo vrv in vas iz srednje deroče reke potegnejo
v bar s poceni alkoholom. Z vedri tega, če smo natančni. Pred tremi leti je ta
atrakcija vključevala še zip line, gugalnice in tobogane, a so jih po nekaj
smrtnih primerih umaknili. Samo v letu 2011 so našteli 27 utopitev popotnikov pod
vplivom opojnih substanc. In večina se je poslovila na tej nekaj kilometrov
dolgi progi. Danes je ta atrakcija nekoliko bolj varna. Recimo.
Sori, mami, morali smo preveriti. Po poznem zajtrku se nas je skupina tridesetih
popotnikov, ki smo se spoznali nekje med Bangkokom in Luang Prabangom (smešno,
kako na drugem koncu sveta srečuješ ljudi, ki si jih spoznal več sto kilometrov
stran), spravila novemu (noremu) izzivu naproti.
Tubing stane 55 000 kipov + 60 000 kipov depozita za tubo, če je ne vrnete
do 18h. Naj povem, da dan mine v zelo nenavadnem ritmu, če so v igri tube,
bari, vedra in odsotnost kosila in večerje. Seveda jih nismo vrnili do 18h. In
tema v mesto, skrito med visokimi hribi, pride zahrbtno. Na hitro in brez
opozorila. Mi pa sredi ničesar. Na reki. Na tubi. V popolni temi. Po vedrih. Brez tabel
in znakov, kje moramo iz reke. Kakšne pol ure smo zasanjano opazovali svetle zvezde
in drseli po reki, pomirjeni, da nas bo zagotovo kdo pogrešal in prišel rešit.
Dokler nismo izgubili Jacka. Mimo nas je šla samo njegova tuba. Medtem ko smo
se poskušali upirati toku in ustaviti, smo si potolkli kolena in šele potem ko
smo se ob neprehodno zaraščenem bregu nekaj neskončnih deset minut poskušali
održati za spolzke korenine, je mimo pripraval Jack. Ni nam znal pojasniti, kje
je bil ves ta čas. In šele na kopnem umiramo od smeha, ko se spomnimo, kako smo
v temni vodi kričali "Jack! Jack! Come back!" Tisti, ki ste Titanik
in parodije na ta prizor pogledali tolikokrat kot jaz, boste razumeli. Nekaj
minut kasneje se je naša formacija ob čereh razbila in z Jackom in Anglijo smo
ostali sami. Še vedno nas nihče ni pogrešal. Izvlekli smo se na bregu s "stopnicami",
ki so vodile v dom/gostilno, kjer je večerjala skupina domačinov. Bosi, v
kopalkah in s krvavečimi koleni smo se privlekli do terase. Gospodje so takšnih
prizorov očitno dobro vajeni, saj niso delovali presenečeno. Presenetil jih ni
niti Jack, ko je pograbil njihove palčke in napadel skledo z ostanki riža.
Poklicali so nam tuk tuk, ostalo nam je še nekaj energije za barantanje in evo
nas, doma! V naslednji uri so do hostla prikapljali še ostali, živi, zdravi.
No, s plavimi koleni, za spomin in dokaz, da si teh filmskih prizorov nismo
izmislili. Najboljša nora dogodivščina, ever! :)
Kakorkoli že, Vang Vieng mi je noro všeč. Travme, ki jih pusti tubing,
lahko pozdravite z lenobnim dnevom v Blue Lagoonu, sicer pa mesto ponuja še
veliko drugih aktivnosti. Po reki vam ni treba na pijansko vižo s tubami, lahko
greste s kajakom. Ni vam treba v bare, namesto tega lahko raziskujete jame. Ni
se vam treba drogirat, nad mesto se lahko dvignete z balonom. In ni vam treba
jesti le riža, nudlov in sladkega toasta, francoska kolonizacija je poleg
vožnje po desni strani ceste za seboj pustila tudi bagete in rogljičke.