V Chiang Mai!

Adijo, Bangkok, živjo, Chiang Mai. No, najprej živjo 14 ur na nočnem vlaku.

Ker sva imeli s Kanado podoben načrt (in poglede na svet), sva se na sever odpravili skupaj. Če se kdaj znajdete na tej relaciji, je nočni vlak ugodna in srednje udobna izbira, hkrati pa vam eno noč ne bo treba poskrbeti za nočitev. Vozovnico je pametno kupiti dan prej, saj se vlak hitro zapolni. V najinem primeru je v ugodnejšem vagonu z ventilatorji že zmanjkalo postelj, zato sva za 700 bahtov čez noč zmrzovali na klimi. In ne pozabite na zalogo vode in hrane, saj je ta na vlaku dražja in nič kaj okusna. Ker sva se "izprsili" z najdražjim vagonom, sva izbrali vsaj cenejšo posteljo – zgornjo na pogradu. To čudo se zloži iz stropa in je tako ozko, da ponoči raje ne dihaš. Vseeno, spala sem kot polh. Pod nama sta se naselila Nemec in Tajka, ki sva ju označili za enega tistih parov, kjer njemu pač pašejo Tajke, njej pa zelena karta. Potem ko sta nama ponudila sumljivo žganje, smo postali najboljši prijatelji in najglasnejši potniki na vlaku. Smeha polna skleda. Nekje vmes se nam je pridružila še Angležinja, ki nama je sledila še nadaljnje štiri dni.

V Chiang Mai je najbolj fino priti konec tedna, ko se ena od glavnih ulic v starem delu mesta spremeni v Night Market, tržnico polno stojnic s hrano, spominki, oblačili, nakitom ... pač, vsem. 

Mesto je predvsem odlično izhodišče za trekinge in izlete v adrenalinske parke, če vam ne ležita rafting in zip line, lahko dan preživite med sloni, tigri ali opicami, tisti, ki bi pravi pad thai radi znali narediti tudi na kakšnem drugem kontinentu, pa greste lahko na kuharski tečaj.

HRANA!

Ker nama je azijska hrana prirasla k srcu, sva šli s Kanado k Mami Noi na 5-urni kuharski tečaj. V mini skupini s Špancem, Kolumbijcema in Francozinjo smo na lokalni tržnici najprej končno izvedeli, kakšnega okusa je tisti čuden ogromen našpičen sadež in kaj je v teh roza štrukljih. 

"Marjan" nas je nato odpeljal na skrito kmetijo z najbolj zelenim vrtom na svetu in kuhinjo za masteršefe. Mami Noi v kuhinji pomaga lepa gospodična, za katero grem stavit, da je gospod. Nič kaj redek pojav na Tajskem. 

Po štirih urah kuhanja in smeha smo zmazali svoje pad thaie, tom some in curryje, po nekaj pivih pa nas je zaneslo še na Lady Boy show in majko mila, hude so! Tattoo studiem, kjer namesto mašince uporabljajo bambus, se nam je uspelo izogniti. Za zdaj.

SLONI!

Jahanje slonov je ena od tistih turističnih atrakcij, ki bi jih morali prepovedati že zdavnaj. Sedla z bodečo žico, verige, ki se jim zažirajo v noge in palice z ostrimi kavlji, s katerimi jih Chang zbada za ušesa. Resno? Dan v družbi teh mogočnih živali lahko preživite tudi drugače.

Po uri in pol vožnje po peklu nas je devet popotnikov s tresočimi koleni poljubilo tla pod nogami. Pod do tja na leseni klopi v odprtem tovornjaku je zgodba zase, ampak Elephant Jungle Sanctuary je izkušnja, ki jo priporočam vsakomur. V majhni vasici visoko v džungli domačini živijo od riža, ki ga pridelujejo na poljih, otroci, kure in bolhasti psi se igrajo v isti blatni luži in nihče ni razvil intolerance na laktozo ali gluten.

Poleg brezzobih gospodov nas je med drevesi pričakalo osem slonov. Šest odraslih samic, ena od njih že 12 mesecev v blaženem stanju (še 12, you go girl!) in dva nekajstokilska malčka, samec in samica. Vsi so dom v vasi dobili potem ko so jih rešili pred tistimi, ki so jih izkoriščali za zaslužek med turisti ali vlečenje težkih tovorov. Nismo jih osedlali. Potem ko s(m)o pojedli vse banane in se prečohali, smo jih odpeljali v reko in jih skrtačili. Ampak nihče ni ostal čist prav dolgo, saj so se vrnili v blatno kopel, v katero smo skočili še mi. Norijaaaaa.

TIGRI!

Tiger Temple je pustil grenak priokus. Čeprav sem se že doma odločila, da se bom temu izognila, sem po desetem priporočilu vseeno obiskala Tempelj, ki ni ravno upravičil svojega imena. Ne morem povsem verjeti zagotovilom, da tem živalim ni nič hudega. Čeprav so mačke, težko verjamem, da tigri cele dneve lenobno poležavajo in jim je povsem vseeno, koliko turistov na dan jih prime za rep in z njimi naredi selfie. Okej, rojeni so bili tukaj in ljudje so vse, kar poznajo. Vseeno ne izključujem možnosti, da jim ob kuhanem piščancu ne postrežejo še s kakšno dozo pomirjeval. Sicer pa, ja, lušni!